Še o Resnici

Resnica sveta

V svetu luči vse z dlanjo se zgodi.
Ob svodu noči spravljive oči,
odstopa, združitve ločiti ni.
V svetu izvira
resnica sveta,
resnica, ki čista prebada obod,
brezbolno, razsodno ureja prod.
V svetu izvira resnica sveta.

Tomaž Hostnik (1961-1982)

Laibach v Murski Soboti, zgodnja devetdeseta
Laibach v Murski Soboti, zgodnja devetdeseta

Tomaž Hostnik je bil ustanovitelj in frontmen skupine Laibach. Leta 1982 je storil samomor. Obesil se je na kozolec.

P.D. Ouspensky, ruski matematik in okultist je ob tarot karti obešenca zapisal tole: “To je človek, ki je spoznal Resnico. Človeka, ki je našel pot do večnosti in razumevanja neskončnosti, čaka  na Zemlji trpljenje.

Mir vsem bitjem.

  • Share/Bookmark

Tags: , , ,

15 odgovorov to “Še o Resnici”

  1. mostly harmless komentira:

    Že ves dan premišljujem, ali je bil Tomaž tisti, ki smo ga otroci našli na izletu na bližnji hrib, ali ne. Leta so prava (tako glede dejanja kot glede obešenca), okolje tudi, samo da je Obešenec, ki smo ga mi našli, svoje življenje končal na jablani. Tega se spomnim zelo zaresno in tista jablana še stoji in desetletja dolgo sem na Osolnik hodila po drugi poti, ker mi je bila steza čez travnik, na katerem stoji tista jablana spoznanja, neprijetna. Pa neprijeten mi je bil ohladen občutek pod prsti, ko sem obešenca prijela, po otroško naivno v smislu, naj se zbudi. Ne spomnim se denimo izraza na njegovem obrazu, živo pa čutim hlad, ki je vel od njega. Enkrat pozneje, pa ne ravno desetletja nazaj, sem s tistega drevesa utrgala celo jabolko. Da bi se soočila z enim delom sebe, ki je bil zaprt v temni čumnati. Baje da se v življenju moramo soočiti predvsem sami s sabo.

    Po poti premišljevanja o Tomažu sem se spomnila zgodbe enega srednjeveškega človeka, ki ja zato, da je spoznal življenje in samega sebe, plačal res visoko ceno: blaznost, kastracija, obup in javno ponižanje na dveh sojenjih zaradi herezije. Ta človek je bil Peter Abelard in njegova avtobiografija s prečudovitim naslovom Historia calamitatum (Zgodovina nesreč) je polna sovraštva in po drugi strani polna ljubezni. Prvi vtis ob knjigi je bil, ali človek res potrebuje doživeti vse to, da spozna Resnico, Sebe, Drugega. (Btw, Historia Calamitatum je mdr. tudi naslov komada z albuma Appeal to Reason hardcore banda Rise Against.)

    Ja, je. Pravo in napačno gresta skoraj povsem v korak. In četudi je bil opat Abelard zaradi svoje ljubezni do deset ali nemara dvajset let mlajše opatinje Heloize, s katero je imel otroka, nemara ob vse, kar je imel v življenju rad, je prav ljubezen do nje bila tudi edino, zaradi katere je imel vse, kar je imel v življenju rad. Po vsej svoji zgodovini nesreč, obsežni za debelo knjigo, je spoznal, da je potreben en človek, da razume drugega.

    Čas, ves nestrpen
    do poguma in nedolžnosti,
    nebrižen že čez teden dni
    za lepoto zunanjosti,
    jezik le časti in se ne meni
    za vse tiste, ki zaradi njih živi.

  2. mostly harmless komentira:

    Včeraj mi je sodelavka, s katero imava konstantne bitke optimizma (mojega) proti pesimiznu (njenem), dejala: “Življenje nikdar ne more iti nazaj na boljše, ampak le naprej na slabše.” Potem me je druga sodelavka opozorila na film Umetnost negativnega mišljenja. Must-see za vse, ki ste se zavestno odločili za depresijo: http://www.ljudmila.org/kinodvor/drupal/umetnost-negativnega-misljenja?mini=calendar/2008-09

  3. borste komentira:

    Mogoče si takrat res našla Tomaža, morda je to, da se je obesil na kozolec, samo uradna (Laibach) verzija.

    Heh, ja, pravo (ius, iura) in napačno gresta res z roko v roki. Preverjeno.

    Upam, da bodo film predvajali tudi v MB.

    Zavestno odločil za depresijo? Ne, samo sprijaznil sem se s sabo.

    Podnaslov bloga He chose this way himself je pravzaprav stavek iz že omenjenega opisa karte obešenca. Gre za nekoga, ki je notranje razpet med zemeljskim in nebeškim. Ki je še vedno samo človek, čeprav pozna veliko tistega, kar je nedostopno celo bogovom. To je človek, ki se je, kot piše v nekih budističnih svetih spisih, nekoč, v enem od prejšnjih življenj odločil stopiti na pot popolnosti, pot bude.

    Ali sem se torej jaz v enem prejšnjih življenj odločil stopiti na pot bude? Ne vem, se ne spomnim. Podnaslov je bolj pobožna želja, da sem se, pa še cool se sliši.

    Evo, zdaj pa že jaz pišem komentarje v dolžini posta. smeško

  4. mostly harmless komentira:

    Hvala za razlago! Jaz nevednica :blush:.

    A to pomeni, da se še vedno lahko trudim, da te v boljši mood spravim ;) ? Film bi ti bil pa po moje res všeč, ker se na tak zdravorazumskosimpatičen način dela norca iz posiljevanja s penso positivo za vsako ceno.

  5. Uršula komentira:

    Saj …. če se lahko vključim v vajino razglabljanje …

    saj je naravnost grozno, če kdo hoče, da smo po vsej sili dobre volje ves čas, pozitivni, nasmejani, srečni, da kar boli od veselja in zadovoljstva.

    Življenje ni polno takrat, ko kipi od ljubezni, veselja, sreče, radosti.

    Ampak takrat, ko je v njem vse: veselje in žalost, sreča in nesreča, … Pavček je v neki pesmi zapisal, da je življenje “… hrib in dol, včasih smo gor, včasih pa dol ..”

    Delam v dveh službah;
    v eni smo bolj kot ne pozitivno naravnani (časopis): pišemo tudi o negativnih zadevah, ker je treba, kako naj drugače predstaviš slabosti in napake, kot pa da spregovoriš o tem in skušaš najti rešitve, da se stanje popravi.

    v drugem delu mojega “službovanja” pa se večinoma ukvarjajo s pranjem možganov zaposlenih : delaš v majhni skupini, MORAŠ biti nasmejan, MORAŠ biti vesel, MORAŠ biti pozitivno naravnan, MORAŠ kipeti od RADOSTI, MORAŠ … MORAŠ … MORAŠ ; ne glede na težave, ne glede na vse … MORAŠ ves čas misliti in delovati pozitivno.
    Sem jim že pojasnila, da obožujem (NE!!!!!) besedo MORAŠ … deluje mi tako POZITIVNO (japajade!!!!)

    Po moje je treba znati veslati v morju življenja, med vsemi otoki, celinami, čermi, globinami, plimo in oseko, tokovi, vrtinci in točkami, kjer se zdi, da je morje obstalo.
    To pa lahko storiš, če se znaš po eni strani prepustiti toku, po drugi strani pa z vesli upreti vodi in ostati na gladini tudi takrat, ko te vleče na dno.
    Mogoče kot obešenec s karte, ki je razpet med zemeljskim in nebeškim.
    Ali pa še boljše: ne razpet med zemeljskim in nebeškim, ampak kot tisti, ki mu je dano zemeljsko in nebeško, veselje in žalost, nemoč in moč, skratka vse.

    No, to je samo moje skromno mnenje ..

  6. mostly harmless komentira:

    Se strinjam glede življenjskega povprečja. Kaj pa situacije, ki so per se skrajne in se s srednjo potjo nekako ne da shajati? V filmu je predmet obravnave hendikep in osnovna teza reševanja je spsijologizirano pozitivno mišljenje. Če mene vprašaš, je za tako robno situacijo nenaravno, da jo skušaš reševati s pogledom, uprtim v pozitivno prihodnost. Mislim – kako lahko nekomu, ki je čez noč pristal v vozičku, tveziš, kako bo še vse superduper fajn, samo perspektivo svičaš, pa je. Aha … Antiteza v filmu pa pravi, da ne ga srat, hendikep je jeba, ki jo lahko preživiš samo s skrajnim deprimiranjem.

    Sama sem se pred kratkim znašla v bistveno manj usodni mejni situaciji, a vendarle mejni, kjer sem sprva tudi videla samo dve možnosti – ali rečem življenju zbogom in nekako vegetiram iz dneva v dan, po možnosti v oceanih solz, v pižami, s pivom pred množicami serialov tipa House, CSI. Ali pa se dobesedno prisilim in najdem nekaj, kar me bo peljalo ven in naprej. O naključjih imamo različna stališča ;) , a jaz sem za svoje pritavanje semle res zelo vesela. Nihče me ni brcnil v rit, da sem pižamo zamenjala za gojzarje, a vendar odločitev za optimizem proti pesimizmu ni prišla čisto iz mene same, ampak je bila iskrica od zunaj, pa niti slučajno ne na telesni ravni.

    Vse to mi je dalo misliti, da četudi žalost mora biti in četudi pozitiva mora biti, meni osebno paše optimizem kot modus vivendi. Predvsem pa da iz življenja preženeš balast in ga na nek način narediš skromnejšega. No, mislim skromnejšega v ambicijah, kaj te bo osrečevalo. Ampak sreča vseeno res mora, mora biti :)

  7. domovoj komentira:

    Kaj pa je narobe s pivom v roki v pižami pred množicami serialov tipa House, CSI? Sem mar jaz kriv, da sta Seinfeld in Monk na sporedu tako pozno, zame prepozno?

  8. mostly harmless komentira:

    Saj jaz obsesivno gledam takrat, ko mi požmiga okno, da je DL complete. Ker gre po 20/20 precej hitro, zna biti noč malo kratka (pa hladilnik prazen). Ampak nič hudega, moj besedni zaklad se je obogatil za veliko povsem neuporabnih kvazi medicinskih in kvazi forenzičnih besed. Pa absolutno se tolažim s tem, da če en skrajno cinični šepavi vicodinski odvisnik ni sposoben niti tega izustiti, da mu je nekdo všeč, potem je moj single status absolutni evolucijski dosežek. Pustmo to, da so Gilova sanjarjenja o Sarah simptomatična, da bo moje stanje tako tudi nadaljnjih tisoč let.

    Kot vidiš, se bom tudi danes zvečer z veseljem predajala družbi pižame, pira in ker mi je vsega drugega že zmanjkalo CSI NY (tako nizko, da bi morala gledati Miami, se pa ne mislim spustiti). Hm, pozabila povedat, da za mečkanje skrbita dva cucka, ki jima višek dneva predstavlja guzenje v moje naročje, ki za oba ni dovolj veliko in je treba pokazati dosti domiselnosti. Če takole pomislim, je moje življenje naravnost vrhunsko osmišljeno ;)

    P.S. Hvala za hint na Seinfelda, že DL-jam, mislim, da me bo George do konca osrečil :)

  9. Uršula komentira:

    Hm, saj sem jaz zvečer tudi v pižami ali najbolj razvlečeni majici na svetu, samo piva nimam … pa še cucka nimam nobenega za cartat …pa samska sem .. pa prazniki se bližajo … pa računalnika (internet!!!) ne morem spravit v drugo sobo, kjer je televizija, da bi sočasno gledala ciničnega doktorja in istočasno sodelovala v kakem forumu (kaj je rekel, kdaj je rekel, komu je rekel, …) … pa angino imam že cel mesec … pa … … pa … pa …
    Nekako več razlogov je za depresijo, kot pa da bi rekla, da je to vrhunec mojega ustvarjalnega življenja …

    in ko tako mineva večer .. se odločim: ali buljim v tv, ali sem za računalnikom, ali pišem (knjiga bo enkrat končana), ali grem spat, ali se sekiram, ker sem sama, ali pa se tega veselim …. ker konec koncev poleg mene ni napačnega človeka …

    in kje je tu resnica življenja, resnica sveta? Verjetno v meni. Ne v dr. Houseu. Če je moj svet, je moja resnica, če razširim obzorje, je svet večji, in verjetno resnica tudi večplastna.

  10. mostly harmless komentira:

    “Če je moj svet, je moja resnica, če razširim obzorje, je svet večji, in verjetno resnica tudi večplastna.”
    Iiiii, Uršula, super! Kako lepa ponedeljkova misel! In kako zelo prav imaš. Točno to sem sprejela kot najlepši dar odraščanja in staranja in ti povem, nikdar več ne bi želela imeti 17 ali 25 ali 30 let; in izkušnja samote je dobra zato, ker se ti odpre svet, kakor ga v svojem varnem (zaplankanem) zavetju nisi poznal. Ja, svet je večji in resnica večplastna.

  11. Uršula komentira:

    borste, nekam dolgo peglaš … :mrgreen:

  12. danaja-agonija komentira:

    zhal ni tomazh bil tisti na jablani…
    osebno poznam njegovega ocheta… mati je umrla pred nekaj leti in obesil se je na kozolcu… mit kozolca v povezavi z laibachi je nastal shele dolgo po njemu… definitivno je bil kozolec mit ostaja to, da naj bi gledal v smeri, kjer je zhivela njegova ljubljena oseba…

    she danes se desno od krozhischa vidita dva stebra takratnega kozolca, le da kozolca zhe vech dolgo ni…

  13. bubi komentira:

    Danaja-agonija, kakšna sta bila njegova starša? Kako sta sprejela njegovo smrt? Kakšen človek je bil Tomaž?
    Opiši malo, njegova usoda me je pretresla.

  14. klemmy komentira:

    Tudi mene zanima,kakšen človek je bil.Nekje sem prebral,da sta bila njegova starša goreča komunista in da je živel v Medvodah,medtem,ko so ostali člani Laibacha bili iz Trbovelj.

    Torej je tisti kozolec stal na vrhu Medvoškega klanca na desno proti Zbiljam?

  15. Arnoold komentira:

    @danaja-agonija, preden pišeš se nauči slovensko, ker v SLOVENIJI še vedno uporabljamo Šumnike!!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !